Jezik in lovor

Portret nosi lovor in moli jezik. Prvo je staro znamenje pesniške in atletske zmage. Drugo je odklon, da bi bil videti okrašen. Če ju daš v isti krog, dobiš razpoloženje, ki ga je LogoFil pripravljen obdržati: študij, z obrazom.

Antika je imela besedo za delo, ki je hkrati resno in smešno. Grška kritika govori o spoudogeloion, resno-smešnem. To je register nekaterih filozofov in pozneje pisca, kakršen je Lukijan, ki postavi na oder bogove in šole in noče biti spoštljiv, medtem ko je natančen. Šala ni dopust od argumenta. Je eden od načinov, kako se argument premika.

Lovor ima svojo zgodovino in ni samo nagrada. Pri Ovidiju je to, kar ostane od Dafne. Če venec vzamemo za nedolžen znak, preskočimo to zgodbo. Zato obstaja predal mitologije in zato ta esej ne bo trdil, da je rastlina nedolžna. Simbol lahko nosiš in ga še vedno bereš.

Zato jezik ostane. Označuje razliko med spomenikom in besedilom, ki ga odpiraš. Spomenik prosi, da ga občuduješ s poti. Besedilo prosi, da ga odpreš, da se z njim prepiraš in da se mu včasih nasmeješ, tudi kadar smeh pripada predmetu in ne napisu pod njim.