Čemu je sholion

Sholion je robna ali medvrstična opomba v srednjeveškem rokopisu, pripeta na staro besedilo. Razloži redko besedo, imenuje različico ali pokaže na navado, ki jo verz jemlje za samoumevno. V množini so sholiji način, kako se je ohranil velik del helenistične učenosti: stisnjen, včasih zamešan, pogosto koristnejši od čistega sodobnega odstavka, ki je pozabil povedati, o kateri besedi govori.

Imena za njimi niso brezimno navdušenje. Opombe k Homerju, denimo, še vedno nosijo pritisk učenjakov, kakršen je Aristarh, tudi kadar je poznejša roka argument skrajšala na nekaj besed. Sholija ne bereš kot končanega eseja. Bereš ga kot orodje, ki je ostalo na mizi: »ta beseda je čudna«, »drugi prepis ima drug glagol«, »metafore ne jemlji dobesedno«.

To je dober opis filologije, kadar opravlja svoje delo. Ni razpoloženje spoštovanja do starih knjig. Je niz vprašanj, zastavljenih tik ob verzu. Kaj ta beseda pomeni tukaj, ne v slovarskem geslu, ki je povprečilo dvajset stoletij? Kaj je mislil prepisovalec? Kaj je bilo dodano, da se učenec ne bi izgubil?

Rob ni okras. Je kraj, kjer besedilo prizna, da potrebuje družbo. Kdor mu je mar za filologijo, naj zveni malo tako: natančno, nekoliko natrpano in bolj pozorno na verz kot na razgled z balkona.