Ni piščal

Avlos ni piščal. Je instrument z jezičkom. V obliki, ki polni grške vaze, je par cevi, vsaka s svojim jezičkom, igran hkrati. Rimsko ime je tibia. Zvok je bil rezak, blizu glasu in dovolj glasen za gledališče. Poklicni igralci, avleti, so spremljali dramo, sprevode in nekatere daritve. Glasbilo spada v svet, v katerem je glasba delo, ne samo prispodoba za red.

Platon v Državi mesto pošlje avlos proč in obdrži liro in kitaro. To ni nevtralna opazka o okusu. Avlos je glasbilo gledališča in neke vznemirjenosti, ki jo dialog hoče imeti na očeh. Z nadzorom se lahko ne strinjaš in se iz razlike vseeno učiš. Grki »pihala« niso slišali kot ene družine. Jeziček in prebirana struna sta bila različni družbeni dejstvi.

Sodobno uho dobi drugo priložnost, kadarkoli kdo naredi par cevi in nanj igra, namesto da bi vzel kljunasto flavto, ker jo je lažje nesti. Katalog je tu za tak popravek: fotografija, kadar jo imamo, opis, ki predmeta ne opere, in mesto za posnetek, da se argument sliši.

Dokler posnetek ni pripisan, mesto namenoma ostane prazno. Tišina je poštenejša od piščali.