Tudi himna je pesem

Pozna latinska krščanskost si za molitev ni izmislila novega jezika in starega vrgla proč. Podedovala je šolo. Fantje so se še vedno učili Vergilija. Kvantitativni metrum je bil še vedno znamenje narejene pesmi. Krščanski pesnik je to šolo lahko vzel za prtljago ali za glasbilo.

Prudencij, ki piše ob koncu četrtega stoletja, jo vzame za glasbilo. Cathemerinon je knjiga himen za ure in priložnosti dneva, zložena v metrumih klasične lirike. Teologija je krščanska. Uho, ki ga pričakuje, je uho, izurjeno na Horaciju in v šoli. Ta dvojni nagovor je bistvo. Pesmi so uporabne kot pobožnost in berljive kot verz, in nobena raba ne izniči druge.

To je eno od običajnih dejstev latinskega srednjega veka, ki ga zlahka zgrešiš, če »klasično« in »krščansko« spraviš v različni omari. Omari nista bili nikoli tako urejeni. Himna lahko teče v metrumu. Pridiga lahko navaja Vergilija, da bi mu oporekala. Šola lahko isto jutro uči psalme in slovnični zgled.

LogoFil zato drži krščanstvo v isti hiši, ne kot ločeno pobožnost in ne kot opombo k poganom. Je del iste zgodovine besed: kako kultura moli, se prepira in uči, ko je podedovala več jezika, kot ga zmore uporabiti v enem registru.