Vidik je način gledanja

Bralec sreča aorist in sliši, da je to preteklik. Potem slovnica omeni aoristni konjunktiv ali aoristni infinitiv in preteklik tiho odide iz sobe. Čistejši opis je starejši od šolske bližnjice: aorist je vidik. Dejanje pokaže kot celoto. Čas, umeščenost v čas, je nadaljnja izbira in v indikativu pogosto res pristane v preteklosti.

Prezentova osnova gleda drugače. Dejanje pokaže kot odprto, ponavljajoče se ali v teku. Zato lahko imperfekt, zgrajen na prezentovi osnovi s preteklimi končnicami, pomeni »rahljal sem«, aoristni indikativ istega glagola pa »zrahljal sem«: en sam zaključen dogodek.

Nič od tega ni tuje, če že govoriš slovensko. Nedovršni glagol gleda dejanje, dokler je odprto. Dovršni ga gleda kot celoto. Grščina isto razliko uredi v osnovi, končnice, argument in naklon pa opravijo svoje. Koristno vprašanje v obeh jezikih ni »kaj je prevod tega časa?«, temveč »kako govorec hoče, da vidim dejanje?«

Paradigme se je še vedno treba naučiti. So glasbilo, ne glasba. Ko sta oba načina gledanja slišna, preglednica ni več zid, ampak tipkovnica.