Dafne, potem

V prvi knjigi Metamorfoz Apolon zasmeje Kupida, je za kazen ustreljen in pade na Dafne. Ona ne pade nanj. Beži. Ko ga ne more preteči, prosi očeta, reko Penej, za pomoč, in pomoč pride kot sprememba telesa. Postane lovor. Apolon drevo vseeno vzame zase in ga imenuje svoj znak. Ovidij tega ne uredi v ljubezen. Preobrazba je beg pod grožnjo, venec pa je to, kar zasledovalec naredi iz bega.

To je neprijeten izvor simbola, ki ga poznejša stoletja delijo kot nagrado. Atleti, pesniki in cesarji nosijo lovor, ker ga je nosil Apolon, Apolon pa ga je nosil zaradi Dafne. Rastlina kroži. Zgodbo je lažje odložiti kot liste.

Kdor riše klasične portrete, se mora odločiti, ali je venec kulisa. Zanimiveje je, če ni. Medaljon lahko obdrži lovor in od bralca vseeno pričakuje, da ve, katera zgodba mu raste na glavi. Mitologija v tem pomenu ni škatla oseb. Je spomin v podobi, ki bi sicer bila samo lepa.

Jezik zgodbe ne prekliče. Zavrne drugo napako: da bi bil svečan glede simbola, ki ga v resnici ni prebral.